Mladi talenti

PREDSTAVITEV    

Mladi pesnik Samo Ahlin se je rodil 24.2.1987 v Kranju.

Sonetni venec je napisal v 8. razredu OŠ., ker ga je, kot sam pravi, navdihnila neizmerna lepota in "oèarljivost dekleta".

Nasvete in predloge mu je prostovoljno ponujala mentorica Vika Šuštar, ki mu tudi pomaga pri nadaljnjemu pesnikovanju. Njegovi najljubši pesniki so: France Prešeren, Dragotin Kette, Alojz Gradnik, Josip Murn-Aleksandrov,...

Samo letos konèuje 8. razred OŠ. Franceta Prešerna v Kranju.V bodoèe se misli posvetiti ekonomiji in seveda branju in pisanju pesmi.

mogoèe bi poèasi lase ti sive delal,

tebi zdaj princeska, sonetni venec pišem,

v tvoje ti srce ljubezni zgodbe rišem.

Ljubezen, veš, je lepa,

èe ljubezen z drago se ti res obeta,

a lahko je res boleèa,

èe zadane lažniva te nesreèa.

Ljubezen mojo bi ti rad spovedal,

da te ljubim, bi ti rad povedal,

tako zelo, da od bolezni bi se sesedal.

Z ljubeznijo res ne bi rad te ranil,

rad bi le povedal, da zame si najlepša,

enakih misli tvojih se ne bi branil.

Èe pa nesreèa se ne bi napila,

odloèitve tvoje se ne bi branil,

jokal bi, èe um moj bi te ranil.

Jokal bi, èe um moj bi te ranil,

noben zid pred solzami me ne bi branil,

res to bi huda bila nesreèa

in rana v mojem srcu zelo skeleèa.

V

govorim o ljubezni, o presreèi,

o presreèi, ki si jo tako zelo želim,

in molim in želim, da jo res kdaj dobim.

Zelo gotovo boš le moja pesniška ljubezen,

v tvojih oèeh bi si pozdravil vsako bolezen,

a tvoj lepi mali srèek bo zame vedno železen.

O ljubezni bi na uho ti tiho povedal,

v trenutku tem lepem bi èas hitro mineval,

izgubil bi te, še preden bi se zavedal.

ob tebi stojijo, meni èrno smrt želijo.

Ne da bi opazila, bi me smrt vzela,

kakšna revna mama bi mi kdaj grob oplela,

da ne bi izginil iz tvojih spominov,

napisal sem ti nekaj sonetnih rimov.

Vesel bi bil,èe bi mi kdaj sveèo prižgala,

me s hrepenenjem med Zemljo in nebom iskala,

vse temne misli, èrne grehe v srce zakopala.

Nikoli ni treba prekleti me,

sem le Romeo, ki srèno ljubim te,

prosim te,da poskusiš razumeti me.

med svojimi èust

me sprejeti med svoje hrepenenje,

ki bi v meni prižgalo volèje poželenje.

Èe iz tvojega srca izginil bi led,

v mojem srcu bi se cedila mleko in med.

Pri tvojih nogah kot èrièek bi pel,

ob tvojem telesu me Bog je preklel.

Veliko sem mislil nate v teh dneh,

vendar še kar ne vem, kakšna je barva v tvojih oèeh,

moja je zelena in siva kot barva na betonskih tleh.

Le toliko ti o sebi zaupam,

s priznanjem svojim ti hrepenenje izroèam,

izdati imena svojega ne upam.

sovraštva kljuèa ti ne dam,

ljubezni tvoji se izmikam,

figure jeze v tvojih èustvih premikam.

Zdaj si sreèna in prevzetna,

v èustvih si tako lahka in poletna,

potem nastopi zima, mraz,

v soju lune vidni solzni obraz.

Si kot opojna mi substanca,

s to moèjo bi v pesti zdrobil dva kovanca,

pri prièi streznil dva pijanca.

Z duškom steklenico strupa bi popil,

ker iskreno prijateljico imam, vsaj upam,

sreèo svojo uèiteljici zaupam.

Še sreèo svojo uèiteljici zaupam,

pri njej ni treba zatekat se k minutam,

ljubezni poezije ne unièuje,

pesnikov današnjih ne zanièuje.

Izdala me ne bo, to vem,

želela bi, da ti to sam povem,

ker ljubezen je s tem lepša,

saj pravo spoznanje ljubezen polepša.

O tebi res vse noèi presanjam,

da nate mislim, vsako minutko izrabljam,

na vsakdanje probleme brezskrbno pozabljam.

Sem èudna pojava, zato zlahka opaziš me,

v duši sem sladek, lahko vzljubiš me,

ko bi me spoznala, bi sovražila me.

naj pustim te, bi rotila me,

vendar veš, zelo si te želim,

in upam, da z vztrajnostjo te dobim.

Marsikateri fant te že obletava,

svoje èare na tebi sprobava,

pozornost tvojo kar naprej na sebi drži,

res ne vem, kako brez poezije zdrži.

Ljubezen, poezijo zdaj ti pišem,

kot Prešeren zdaj si boleèine solze brišem,

in skrivaje se pod rimo ti podpišem.

Kot Romeo pod oknom bi prepeval,

èe res naèrt o tem bi si izdelal,

utvare prazne bi si delal.

èe pod oknom tvojim bi prepeval,

najbrž

ker vse noèi glasno z jezikom bi opletal.

Zato, ko bi žareèa krogla sladko spala,

in bi luna z zvezdami na nebu stala,

na uho bi tiho ti skrivnosti šepetal,

in na koncu, da te ljubim, bi dejal.

Res živele bi romance ob noèeh

èe ne bi ljudje metali ljubezni po smeteh

in jo zakopavali po najglobljih kleteh.

Vendar romanca najina je živa,

za ime bi me vprašala, še preden bi zaspal,

Romeo mi je ime, bi ti dejal.

od tebe so vsi moji èuti odvisni.

Èe frizuro si boš drugo nadela,

v meni vseeno kupidova pušèica bo gorela.

V tvojih oèeh bi ogenj gorel,

v tvojih ustih slavèkov glas žgolel

in èe prišla med naju bi nesreèa, rad bi te imel.

Dan za dnem èas hitro bi mineval,

smrt življenju mojemu minute odšteva,

jutri tebi podoknice bi prepeval.

pa èe me privežeš na rep volovske vleke.

Zate ob soncu zlatem bi trpel,

da v hladni senci èakaš, bi verjel,

ob polni luni zveèer bi te noro iskal,

za nobeno ceno smrti se ne bi vdal.

Ljubezen mojo naj dušijo drugi,

ne bom še tako kmalu obležal v trugi

in ne bom se drièal v sovražni strugi.

Vse misli, katere zdaj sem izdal,

nikoli ne bi za ceno življenja prodal,

enakih misli ob smrti bi zaspal.

Enakih misli ob smrti bi zaspal,

kasneje iz nebes bi te iskal.

Ne bi ti rad presedal,

a tvoj prelepi obraz še enkrat rad bi gledal.

Mogoèe res preveè o ljubezni govorim,

a res naklonjenosti tvoje si želim,

da bi v pesmih me ljubila,

se v jutro rano vedno nova prebudila.

Tudi tebi smrt na vrata bo pisala,

kopala grob, te v smrtno knjigo zapisala,

tvojo dušo svetlim sencam bi prodala.

Ampak v srcu tvojem ljubezni sok bi preveval,

ponovnega vstajenja bi zahteval,

vosek življenja poèasi bi mineval.

Vosek življenja poèasi bi mineval,

potek najinega

v nebesa skupaj bi odpotovala,

le nagrobnika in kup kosti za nama bi ostala.

Draga, naj še zadnjiè ti povem, kaj meni si,

ljubljena oseba,draga, kot zlato sonce si,

ob tebi vsa kri bi mi zavrela,

adrenalin srca ljubezen bi ogrela.

Pesniška ljubezen le moja si,

prave ljubezni s tabo želijo si vsi,

za vsemi temi se potuhnil bom kot psi.

Noè je in kmalu bom zaspal,

vendar ostal bom, dokler pesmi ne bom konèal,

in tako, draga, s tabo do smrti bi ostal.

Vrtinèila bi se v igrivem pomladanskem vetru,

oblak želja zanesel bi naju k svetemu Petru.

Smrt ni žalost, smrt je veselje,

pomembna je kot hišno proèelje.

Vendar življenja

sicer pristanem v grozni èrni kleti.

Preklet naj bode tisti, ki ljubezen unièuje,

ker s tem le sebi in drugim škoduje,

da bo prav, s tišino naj zmaguje.

Svet pred mojimi oèmi poèasi ugaša,

in še za konec nekaj bi pripisal,

tebi na skrivaj bi nekaj rad povedal.

Jokal bi, èe um moj bi te ranil,

Izgubil bi te, še preden bi se zavedal.

Prosim te, da poskusiš razumeti me,

Izdati imena svojega ne upam,

Š

Ko bi me spoznala, bi sovražila me.

Utvare prazne bi si delal,

Romeo mi je ime bi ti dejal,

Jutri tebi podoknico bi prepeval.

Enakih misli ob smrti bi zaspal,

Vosek življenja poèasi bi mineval,

In tako, draga, s tabo do smrti bi ostal.